Tri presenetljiva spoznanja o nezavednem

Več kot le skrite skrivnosti: Tri presenetljiva spoznanja o nezavednem

Ko pomislimo na Freudovo nezavedno, se nam pred očmi skoraj neizogibno prikaže podoba ledene gore ali temne kleti, polne potlačenih skrivnosti. Ta metafora, čeprav močna, je danes bolj ovira kot pomoč pri razumevanju uma. Sodobna psihoanalitična misel je namreč razkrila, da so najgloblji predeli naše psihe veliko bolj tuji in radikalni, kot si je kdajkoli predstavljal popularni freudizem. Ne gre le za skrivališče prepovedanih želja, temveč za področje, kjer se pomen sploh še ni rodil.

Ta članek bo predstavil tri najbolj presenetljiva spoznanja, ki so zrasla iz dela s pacienti na mejah analizabilnosti. Ta spoznanja ne bodo le dopolnila, temveč korenito spremenila vaš pogled na to, kaj se v resnici dogaja v globinah človeškega uma.

1. Obstajata dve vrsti nezavednega: Skrivališče in praznina

Najprej je tu klasični model "potlačenega" ali "dinamičnega" nezavednega. Predstavljajte si ga kot skrbno varovano skrivališče, kamor smo pospravili polno oblikovane, a nesprejemljive misli, želje in spomine. Cilj analize je, podobno kot pri arheologu ali kiparju, ki odstranjuje odvečen kamen (per via di levare), odkriti nekaj, kar že obstaja, a je skrito. Ta klasični model, čeprav temeljni kamen za razumevanje nevroze, se razblini ob soočenju s kompleksnostjo stanj onkraj nevroze.

Sodobna misel namreč razkriva še drugo, bolj radikalno obliko nezavednega. Ne gre za um, ki stvari skriva, temveč za um, ki ima lahko luknje v svojem bistvu. Tu ne najdemo skritih misli, temveč surovo, neoblikovano psihično silo brez specifičnega pomena – "silo brez pomena". To ni skrivališče, ampak "praznina" ali "psihična luknja", kjer pomen ni bil nikoli ustvarjen ali pa je bil nasilno uničen.

Razlika med njima temelji na dveh radikalno različnih mehanizmih: potlačitvi (Verdrangung) in izbrisu (Verwerfung). Potlačitev nekaj le skrije iz zavesti, vsebina pa ostane nedotaknjena. Izbris pa je veliko bolj nasilen proces: misel ni le skrita, ampak je izgnana iz uma. Njena struktura je fragmentirana, njen pomen pa izpraznjen ali celo izničen.

Ta proces izbrisa je tako temeljit, da ga francoski psihoanalitik Andre Green opisuje kot "negativno halucinacijo" – ne gre za to, da vidimo nekaj, česar ni, temveč za nezmožnost, da bi sploh zaznali misel, ki bi morala biti tam.

"V primeru negativne halucinacije so misli, nekatere ključne misli, izgubljene, ker so bile izbrisane. Ni sledi, da so kdaj obstajale ali da so 'podzemno' delovale."

Ta spoznanja o "psihičnih luknjah" pa niso le teoretična; korenito spreminjajo vlogo analitika v terapevtski sobi.

2. Analitik ni le detektiv, ampak so-ustvarjalec pomena

V tradicionalnem pogledu, ki izhaja iz dela z nevrotičnimi pacienti, je vloga analitika podobna detektivski. Njegova naloga je odkrivanje in interpretiranje že obstoječih, a skritih pomenov. Cilj je klasičen: "narediti nezavedno zavedno". Analitik sledi asociacijam in sanjam, da bi razkril potlačeno resnico, ki že obstaja.

Ta vloga pa postane nezadostna pri delu s pacienti na "meji analizabilnosti" – tistimi, ki se spopadajo s posledicami travme ali mejnimi osebnostnimi motnjami. Pri njih težava pogosto ni skrita misel, temveč nezmožnost oblikovanja misli. Soočajo se s prej omenjenimi "psihičnimi prazninami", kjer pomen ni bil nikoli ustvarjen ali pa je bil uničen.

Tu se vloga analitika premakne od arheologije k nečemu, kar bi lahko poimenovali psihična so-kreacija – veliko bolj intimna in zahtevna naloga. Ker ni ničesar, kar bi lahko odkril, mora analitik postati so-ustvarjalec pomena. Pacientu mora "posoditi" svoje lastne mentalne funkcije (kar je Bion poimenoval alfa funkcija), da mu pomaga preoblikovati surovo, nepredelano in pogosto neznosno izkušnjo v nekaj, o čemer je mogoče misliti in govoriti. Njegovi notranji procesi so potrebni, da katalizirajo, podprejo in včasih celo nadomestijo pacientovo zmožnost simbolizacije. Analitik ne odkriva pomena, temveč pomaga ustvariti pogoje, da ta sploh lahko nastane.

Kot je poudaril Andre Green:

"Od analitika se zahteva več kot le njegova afektivna zmožnost in empatija. Zahtevajo se njegove mentalne funkcije, kajti pacientove strukture pomena so bile onesposobljene."

Ko analitik prevzame to vlogo so-ustvarjalca, mora biti pripravljen na to, da komunikacija pacienta ne bo potekala preko urejenih asociacij, temveč skozi kaos – ki pa je sam po sebi sporočilo.

3. Kaos je lahko klic na pomoč: Ko je napad na misli pravzaprav komunikacija

Običajno predpostavljamo, da je pacient, ki je v terapiji kaotičen, napadalen do terapevtskega procesa ali se upira (na primer ne more prosto asociirati ali napada povezave, ki jih ponudi analitik), zgolj "težaven" ali destruktiven. Njegovo vedenje razumemo kot napad na terapijo samo.

Vendar pa sodobna psihoanaliza ponuja protiintuitivno idejo: takšno vedenje je lahko obupen, predverbalen poskus komunikacije nečesa, česar ni mogoče ubesediti. Gre za nekakšen "diskurz-v-dejanju".

Zakaj se to zgodi? Ko pacienta preplavi neznosno čustveno doživetje, ki ga ne more predelati v misli in besede, ga mora odigrati ali pa ga vzbuditi v analitiku. Kaos v terapevtski uri tako ni nujno le upor, ampak je lahko sporočilo – morda edini način, da pacient sporoči grozo, praznino ali zmedo, za katero nima besed. Napad na misli in povezave tako postane obupan klic na pomoč, ki prosi za so-ustvarjanje pomena, ne pa za interpretacijo skritih vsebin.

Psihoanalitik Avner Bergstein je ta paradoks ujel v močnem citatu, ki razkriva skrito željo za navidezno praznino:

"...praznina 'ničesar' lahko ustvari vtis, da 'subjekt, ki komunicira nič, ničesar noče ali želi izničiti vse, kar je'... To lahko prikriva dejstvo, da je 'nič... poln želje, želje po komuniciranju'."

Zaključek

Razumevanje nezavednega se je očitno preobrazilo iz predstave o statičnem "prostoru", polnem skrite vsebine, v razumevanje dinamičnega "procesa", v katerem se pomen ne le odkriva, temveč predvsem ustvarja. Obstoj nestrukturiranega nezavednega, psihične praznine, nujno zahteva analitika kot so-ustvarjalca, ki je sposoben v navideznem kaosu prepoznati obupan klic po komunikaciji. Ne gre le za to, kaj smo potlačili, temveč tudi za to, česar nismo nikoli zmogli misliti, in za to, kako v odnosu z drugim to zmoremo postati.

Za konec pa vprašanje za razmislek, ki izhaja iz teh idej:

Če del našega uma ne vsebuje skritih misli, temveč zgolj surov potencial za njihovo ustvarjanje, kaj to pove o temeljni naravi človeške izkušnje in o tem, kako v resnici postajamo to, kar smo?