Onkraj selfijev: 5 zaskrbljujočih resnic o narcisizmu, ki jih poznajo psihoanalitiki

Uvod: Zakaj se motimo, ko govorimo o narcisizmu

Ko slišimo besedo »narcis«, se v naši domišljiji nemudoma pojavi podoba iz pop kulture: oseba, obsedena s selfiji, ki neskončno predvaja svoje uspehe na družbenih omrežjih, egocentrična in nečimrna. Navajeni smo, da narcisizem enačimo s previsoko samopodobo in samovšečnostjo. Vendar pa za to fasado, ki jo tako zlahka obsojamo, psihoanalitiki vidijo povsem drugačno, veliko globljo in bolj tragično sliko.

V kliničnem delu se za navidezno grandioznostjo razkrijejo nevzdržni notranji konflikti, mučna praznina in eksistencialni strah. Kar se zdi kot presežek ljubezni do sebe, se v resnici izkaže za izjemno zapleteno obrambno konstrukcijo, zgrajeno proti uničujočim notranjim silam.

Ta članek je potovanje v globino kompleksne človeške izkušnje. Na podlagi del vodilnih svetovnih psihoanalitikov, kot so Otto Kernberg, Herbert Rosenfeld in Melanie Klein, bomo razkrili pet kontraintuitivnih odkritij iz klinične prakse, ki popolnoma spreminjajo vsakdanje dojemanje narcisizma.

V sodobnem svetu je beseda »narcisizem« postala del vsakdanjega besednjaka. Povezujemo jo s selfiji, nenehno potrebo po pozornosti na družbenih omrežjih, sebičnostjo in pretirano samovšečnostjo. Ta popularna predstava slika narcisa kot osebo, ki je zaljubljena sama vase, prepričana v svojo superiornost in nezmožna empatije do drugih. Čeprav ta opis zajame del zunanje podobe, je to le površina veliko globljega in bolj zapletenega psihičnega stanja.

Psihoanaliza, od Freuda do sodobnih mislecev, kot sta Otto Kernberg in Herbert Rosenfeld, razkriva, da se za masko grandioznosti in samozadostnosti pogosto skriva svet globokih notranjih bojev, presenetljivih obramb in skritih tesnob. Tu ne gre zgolj za ljubezen do sebe, temveč za kompleksen notranji svet, zgrajen kot obramba pred neznosnimi občutki manjvrednosti, odvisnosti in zavisti. Za bleščečo fasado se pogosto skriva tragična praznina in strah pred resnično bližino.

Ta članek se poglablja v pet presenetljivih in protiintuitivnih spoznanj o narcisizmu, ki izhajajo iz temeljnih psihoanalitičnih besedil. Ta spoznanja nam bodo razkrila, kaj se v resnici dogaja v notranjem svetu narcistične osebnosti – in zakaj je to stanje veliko bolj tragično, kot si običajno predstavljamo.

1. To ni le nečimrnost; to je strah pred odvisnostjo

Osrednja obramba narcistične osebnosti je izogibanje pristni odvisnosti. Psihoanalitična leča tu obrne popularno predstavo na glavo: zahteva po občudovanju ni znak ljubezni do sebe, temveč obramba pred grozo pred resnično potrebo po drugem. Psihoanalitik Otto Kernberg pojasnjuje, da bi pristen naslon na drugo osebo (na primer na analitika) pri takšnem posamezniku sprožil »neznosno zavist in zamero, pa tudi občutke manjvrednosti in ponižanja«. Zavist se pojavi natanko zato, ker drugi poseduje nekaj, kar narcistična osebnost obupno potrebuje, a si tega ne more priznati – najsi bo to razumevanje, skrb ali čustvena toplina.

Da bi se zaščitil pred temi bolečimi čustvi, posameznik razvije »patološki grandiozni self«. Ta vsemogočna, samozadostna osebnost je obrambni mehanizem, ki posamezniku omogoča, da zanika kakršnokoli potrebo po pomoči ali bližini. Po Kernbergu sta ključni operaciji te obrambe »zanikanje odvisnosti in vsemogočni nadzor«. Narcis ustvari iluzijo popolne samozadostnosti, da mu nikoli ne bi bilo treba priznati, da nekoga potrebuje, saj bi to pomenilo soočenje z lastno majhnostjo in zavistjo do tistega, ki mu lahko nekaj ponudi.

V tem se skriva tragedija narcisizma: življenje, posvečeno begu pred tistimi vezmi, ki bi edine lahko pozdravile temeljno praznino. Zahteva po pozornosti ni izraz ljubezni do sebe, ampak obupen poskus, da bi nadzoroval druge in se izognil soočenju z lastno globoko zakoreninjeno potrebo po njih.

2. Svet, zgrajen iz projekcij, ne iz resničnih ljudi

Za narcistično osebnost drugi ljudje pogosto ne obstajajo kot ločene, avtonomne osebe z lastnimi občutki in mislimi. Namesto tega so platno, na katero nezavedno projicirajo dele sebe. Ta mehanizem, ki ga je Melanie Klein poimenovala projektivna identifikacija, je v jedru narcističnih odnosov. Kot pojasnjujeta Hanna Segal in David Bell, gre za proces, kjer so nezaželeni deli sebe nezavedno »umeščeni v« drugo osebo, ki se nato poistoveti s temi projiciranimi deli.

Vendar pa to ni zgolj pasivno »umeščanje«. Gre za nezaveden poskus, da bi drugo osebo nadzorovali in jo prisilili, da doživi projicirana čustva, s čimer se potrdi narcisov pogled na svet in ga razbremeni lastnega notranjega stanja. Lahko na primer svojo lastno odvisnost projicira na partnerja in ga nato prezira, ker je »potreben«. Posledica tega je temeljna »nezmožnost videti svoje objekte takšne, kot v resnici so«.

Ta proces, ki je aktivna strategija notranje »narcistične tolpe«, vodi v svet, kjer so odnosi plitvi in stereotipni. Kernberg opaža, da takšni pacienti ponujajo »stereotipen opis najpomembnejših oseb v svojem življenju« in kažejo »impresivno pomanjkanje radovednosti ali razmisleka o željah, izkušnjah in motivaciji pomembnih drugih«. Drugi ljudje niso dojeti kot samostojni posamezniki, ampak kot podaljški lastnega jaza – obvladljive lutke namesto ogrožajočih, neodvisnih posameznikov. Svet tako postane odmev lastne notranjosti, naseljen z duhovi lastnih projekcij, ne pa z resničnimi, živimi ljudmi.

3. Včasih deluje kot uničujoča notranja "tolpa"

Psihoanaliza loči med narcisizmom kot zaščitno obrambo in veliko bolj uničujočo, maligno silo, ki jo Herbert Rosenfeld in Ronald Britton opisujeta kot »destruktivni narcisizem«. Ne gre le za obrambo, temveč za aktivno uničevanje.

Rosenfeld in John Steiner ta destruktivni del osebnosti opisujeta kot organizirano notranjo strukturo, ki jo imenujeta »narcistična organizacija« ali »tolpa«. Ta notranja tolpa, podobna mafijski združbi, sistematično napada zdrave, odvisne in življenja polne dele osebnosti. Njen cilj je uničiti vse, kar je povezano z ljubeznijo, odvisnostjo in potrebo po drugih, saj te lastnosti ogrožajo njeno vsemogočnost.

Glavni motiv te uničujoče sile je globoka, primitivna zavist. Po teoriji Melanie Klein, ki sta jo razvila Segal in Bell, ta zavist ni usmerjena le proti tekmecem, ampak proti samemu »dobremu objektu« – najsi bo to ljubeč partner, skrben analitik ali življenje samo. Napad se zgodi natanko zato, ker je objekt dober in ločen od posameznika. Hanna Segal je zapisala, da sta »zavist in narcisizem kot dve plati istega kovanca«. Cilj ni več samozaščita, ampak vsemogočno uničenje zavist vzbujajočega objekta. V najbolj skrajnih primerih, kot ugotavlja Rosenfeld, ta destruktivni narcisizem vodi do idealizacije smrti: »smrt je idealizirana kot rešitev vseh problemov«. Ta ugotovitev, kot poudarjata Segal in Bell, kaže na močno povezavo s Freudovim nagonom smrti.

4. Zdravljenje ne pomeni le učenja ljubezni, ampak zmožnost čutiti hvaležnost

Pot zdravljenja narcistične patologije je težka in dolgotrajna. Po mnenju Kernberga in v skladu s teorijo Melanie Klein vključuje premik od paranoidnih tesnob k tako imenovani »depresivni poziciji«. Ključno je razumeti, da to ne pomeni klinične depresije. Depresivna pozicija je ključen razvojni mejnik, na katerem posameznik zmore integrirati »dobre« in »slabe« vidike druge osebe ter spozna, da so eno in isto. To je trenutek, ko dojamemo, da smo prizadeli prav tiste ljudi, ki jih ljubimo in od katerih smo odvisni. To spoznanje vodi v pristno krivdo (skrb za drugega) in močno željo po popravljanju škode, kar je temelj resnične ljubezni in empatije.

Ključni preobrat se zgodi, ko se pacient začne zavedati uničujočih posledic svojega ravnanja na druge. To zavedanje vodi v pristno krivdo in »željo po popravljanju odnosov«. Na tej točki lahko pacient začne druge dojemati kot celostne, ločene posameznike, ki so bili prizadeti zaradi njegovega delovanja.

Vrhunec tega razvoja in popolno nasprotje zavisti je sposobnost čutiti hvaležnost. Hvaležnost pomeni priznanje, da smo nekaj dobrega prejeli od drugega, ločenega vira, kar je za narcistično strukturo, ki temelji na zavisti, neznosno. Hvaležnost je razvojni dosežek, ki pomeni, da je bil kovanec zavisti obrnjen. Kernberg ta globok premik opisuje z naslednjimi besedami:

»Ko pacient začne prenašati raziskovanje lastnega uma in čustev, postaja vse bolj zaveden in zainteresiran za čustva in namere drugih. Izkušnja krivde zaradi lastne agresije do tistih, ki ga imajo radi, sedaj motivira impulze za popravljanje odnosov, za reševanje tistega, kar je dobro; in pojavi se lahko nova sposobnost doživljanja hvaležnosti za dobro v življenju.« – Otto F. Kernberg

Končni uspeh zdravljenja se torej ne meri le v zmanjšanju simptomov, temveč v razvoju »sposobnosti ljubiti, biti predan interesom in prizadevanjem, ki bogatijo življenje in niso vezani na narcistično samozagotavljanje ali grandioznost«. Prava preobrazba se zgodi, ko strah pred odvisnostjo zamenja sposobnost za hvaležnost.

5. Glavni strah ni biti ignoriran, temveč biti resnično viden

Navajeni smo misliti, da narcis obupano išče pozornost. Vendar psihoanaliza ruši tudi ta stereotip. Veliko bolj kot strahu, da bi bila ignorirana, se narcisistična osebnost boji, da bi jo drug, ločen človek resnično videl in razumel.

Psihoanalitik Ronald Britton je uvedel pojem »malignega nerazumevanja« (malignant misunderstanding). Gre za eksistencialno grozo, ki korenini v izkušnji dojenčka, ko nerazumevanje s strani matere doživlja kot napad, zmožen uničiti krhko in nestabilno občutenje samega sebe (Sebstva). Srečanje z drugo zavestjo je neizpodbiten dokaz, da lastna subjektivna realnost ni vseobsegajoča, kar ruši sam temelj narcisistične vsemogočnosti.

Britton je opisal dva tipa obrambnih strategij pred tem strahom:

• »Lepljiv« odnos: Poskus popolnega zlitja z drugim, ne da bi pustili kakršen koli prostor za ločene misli, razlike ali nestrinjanje.

• »Odtujen« odnos: Postavitev »opečnatega zidu« med sabo in drugim, da bi se izognili vsakršnemu mentalnemu stiku, ki nosi grožnjo.

Ta dinamika pojasnjuje, zakaj je za takšne ljudi tako pomemben popoln nadzor in strinjanje v vsem. Britton je formuliral ključni zakon tega notranjega življenja:

»...potreba po strinjanju je obratno sorazmerna s pričakovanjem razumevanja. Kadar je pričakovanje razumevanja visoko, je pacient sposoben prenesti razlike v stališčih; kadar pa pričakovanje razumevanja ni prisotno, je potreba po strinjanju absolutna.«

Z drugimi besedami, narcisistična grandioznost, nadzor in zahteva po popolnem strinjanju niso znaki moči, temveč zidovi obrambne trdnjave. Ta trdnjava je zgrajena okoli globoke groze pred ranljivostjo, ki jo s seboj prinaša pristen, živ stik z drugo, ločeno osebnostjo.

Zaključek: Tragedija praznega prestola

Kot vidimo, se za bleščečo fasado samovšečnosti skriva zapletena in tragična realnost. Narcisizem ni preprosta nečimrnost, temveč obrambna struktura, zgrajena proti vseobsegajoči zavisti, paničnemu strahu pred odvisnostjo in grozi pred pravim stikom z drugim človekom.

Sigmund Freud je nekoč uporabil zgovorno metaforo: »His Majesty the Baby« (Njegovo veličanstvo dojenček). Narcisistična osebnost se obupano poskuša obdržati na tem otroškem prestolu vsemogočnosti, kjer je središče vesolja. Toda ta prestol stoji v prazni sobi, kjer ni in ne more biti pravih, živih, ločenih ljudi, s tem pa tudi ne pristnih odnosov.

To nas sili v razmislek. Kaj če se prava moč ne skriva v tem, da zgradimo nepremagljivo trdnjavo okoli svojega Jaza, temveč v tem, da tvegamo in dovolimo drugemu človeku, da nas resnično vidi?